Res je, učenje je lahko tudi prijetno. A da bomo uživali vedno, ko se bomo učili, je utopično pričakovati, saj vsi dobro vemo, da je učenje tudi muka, trpljenje in frustracija. Zakaj? Na to bomo skušali odgovoriti v tem blogu. Pa tudi na to, kako si vendarle učenje narediti bolj zadovoljujoče ali vsaj manj mukotrpno.
Najprej – beseda užitek. Vsi radi uživamo, a ne? Človek je bitje ugodja (je trdil že Freud) in razen v izjemnih primerih si ne prizadevamo, da bi doživljali neugodje. Zakaj le? Ob doživljanju ugodja se v naših možganih dogaja pravi koktajl nevrotransmiterjev dopamina, serotonina, tudi endorfina in zaradi teh nam je res res fajn.
In ko nam je fajn, ko uživamo, to doživljamo kot nagrado za naše početje, to pa nas spodbudi, da bomo to ponavljali čim večkrat. Prav nič se nam ni treba naprezati, da bi kmalu ponovno uživali ob koščku čokolade, a ne? In kje je zdaj tu učenje?! Vseh številnih predmetov v šoli, npr.?
Nekaj razlag, zakaj je učenje včasih tudi muka.
1. »Moje učenje ni nagrajeno.« Glede na zgornje razmišljanje je eden od vzrokov ta, da ob (ali po) učenju redko doživljamo, da smo nagrajeni. Tudi če se nekaj naučimo, dobimo željeno oceno in odkljukamo zadevo, nek omamni občutek zadovoljstva pogosto ni prisoten. Z odporom pričakujemo spet čas, ko se bomo ponovno morali spopadati z učenjem. Kje je ta blaženi občutek zadovoljstva? Žal, na področju izobraževanja ta nagrada pride z zamikom (zagotovo pa pride!!!); v odrasli dobi, ko opravljamo svoj poklic in rešujemo številne konkretne problemske situacije, v njih uporabimo vse strategije učenja in mišljenja, ki smo jih pridobili tekom izobraževanja. Takrat naš uspeh ne povezujemo s preteklim trpljenjem ob knjigah in zvezkih; morda si celo mislimo, da bi tako dobro razmišljali tudi brez tega – nope! Bistvo našega učenja je prej kot sama vsebina namreč forma mišljenja, sklepanja, analiziranja, predvidevanja, reševanja problemov … Nič hudega torej, da vsebino učenja pogosto pozabimo, zagotovo so se ohranile novo nastale povezave med možganskimi celicami kot posledica našega učenja, razmišljanja …. Motivacija zaradi nagrade, ki nas čaka v daljni prihodnosti, je zato šibka, saj možgani potrebujejo nagrado takoj. Kaj storiti? Vizualizirajmo torej naše dolgoročne cilje, kje se vidimo čez 5, 10 let … Predstavljajmo si sliko sebe, kaj delamo in kako smo pri tem uspešni.
2. Dejavnosti, ki nam zagotavljajo takojšnjo ugodje, so povezane z motivacijo potiskanja – z osnovnimi potrebami, ki nam zagotavljajo preživetje, npr., lakota nas kar potisne k hladilniku, lakota sama je dober motivator. Verjetno še tudi niste slišali, da bi kdo rekel nekaj takega kot npr. »na ulici mi je nekdo želel iz rok vzeti telefon, pa nisem bil motiviran, da bi se boril zanj.« K učenju nas nič ne potiska, saj tudi če se ne učimo, nismo prav nič življenjsko ogroženi; kot smo ugotovili, zaradi zapoznele nagrade nas početje učenja bolj privlači kot potiska in to spada k motivaciji privlačnosti (privlači me želje, da bom nekoč znanstvenica, ekonomistka, odvetnica …ipd, trenutno pa bi raje šla na zabavo). Dobre ocene, denar, štipendija – vse to so zunanji motivatorji, ki v možganih ne povzročajo kakšnih blaženih občutkov, saj je za zunanje nagrade značilno, da se nanje adaptiramo in bi se morale za isti učinek ves čas povečevati. Motivacija privlačnosti je sila krhka, saj je pričakovan dosežen cilj enkrat v daaaljni prihodnosti; tako se zdi večinoma mladim, ki še nimajo povsem izostrene percepcije časa. Kaj storiti? Dolgoročni cilj si razdelite na več srednjeročnih, te pa na kratkoročne cilje. Če je učenje zelo mukotrpno, naj bodo ti kratkoročni cilji res minimalni (npr. 5 minut fokusiranega učenja, nato sledi odmor). Po minimalnem cilju bomo odkljukali narejeno, v možganih pa se bo v nagrajevalnem sistemu sprostilo nekaj dopamina in serotonina, zaradi česar se bomo počutili čedalje bolje. Minimalni cilji pomagajo tudi oblikovati navade, kar pomeni, da bo učenje čedalje bolj avtomatizirano. Po vsaki še tako kratki etapi učenja si privoščimo odmor in se nagradimo – poleg zunanje nagrade (najljubši komad, telovadba, čokoladica) sebe tudi pohvalimo in si namenimo nekaj lepih pohvalnih besed.
3. Učenje je po definiciji spreminjanje znanja ali vedenja; vsaka sprememba terja od človeka dodatno energijo, napor, preden je vedenje avtomatizirano. Po naravi se zato upiramo spremembi, saj želimo prihraniti energijo za morebitne dejavnosti, ki nam bodo rešile življenje – ta nagib nam je ostal od pračasov, ko smo se dejansko vsakodnevno znašli v situaciji, ki bi bila za nas ogrožujoča. Če ponazorim, učenju se upiramo, ker nam lahko zato zmanjka energije za uspešen spopad z mamutom. Ob nizki motivaciji si pomagajmo s humorjem.
4. »Zakaj se moram to učit, kje bom jaz to sploh rab’la?!«
Na to vprašanje velikokrat odgovorim: «Imate popolnoma prav, nikjer ne boste tega potrebovali« Le mirno – kot smo že ugotovili, bistvo učenja je razvijanje možganov in ne ohranjanje vse vsebine, ki je bila le podlaga mišljenja in učenja. Plus, z učenjem dosegamo v življenju višje cilje, ki presegajo naše osnovno preživetje. Doseganje višjih ciljev nam omogoča kakovostnejše življenje, saj se specializiramo za področje, za katero imamo največ sposobnosti in interesov. Tako ne samo osebnostno rastemo, ampak tudi prispevamo nekaj k skupnosti, zaradi česar bomo v srednjih letih doživljali manj intenzivno krizo srednjih let. V korona času smo grenko spoznali, kako je za golo preživetje pomembno, da bi si znali priskrbeti hrano, morda zgraditi bivališče, uloviti žival ali zanetiti ogenj. Pomembnejše kot to, da poznamo Freudovo teorijo, reševati integrale in vedeti, kdaj se je rodil Cankar. Ni dvoma, vendar naša družba je tako razvita, da se lahko vsakdo specializira za ozko področje, v njem uživa (!), s tem zasluži in si hrano, streho nad glavo itn. kupi. Lahko pa tudi delate le za to, da boste preživeli – iz rok v usta. Če si to želite, ni nobenih zadržkov. Sprememba je torej napor, a naredite si učenje čimbolj prijetno. Delovno okolje naj bo privlačno in urejeno; poskrbite za prijetne vonjave in umirjene barve. Na mizi imejte kamenček in ko vam zmanjka volje, primite kamenček v pest, zaprite oči in vizualizirajte sebe v najbolj motivirani in uspešni različici.
5. Dobro raziščite, v čem je problem pri vašem učenju. Gremo po vrsti po Diltsovi piramidi nevrologičnih ravni osebnosti: ali je v vašem delovnem okolju kaj takšnega, kar vaše učenje ovira (neustrezno delovno okolje, pomanjkanje pripomočkov, ni miru …?). Če ne, pojdite dalje: kako se učite, kaj delate (je to bežno branje ob čekiranju instagrama ali tik toka ali res poglabljanje v snov? So odmori res učinkoviti?). Nato, katera prepričanja vas vodijo pri učenju (je šola povsem nesmiselna, učenje potrata časa? V kaj ste prepričani v zvezi s sabo?). Prepričanja so ključna za našo motivacijo in življenje nasploh. Vrednote: kaj v življenju vam je pomembno, za kaj ste se pripravljeni boriti?
In nato vprašanje o vaši identiteti: kdo ste, kako bi se opisali? Poznavanje samega sebe je ključno za vsako motivacijo in postavljanje ciljev. In najbolj na vrhu piramide: čemu? Zakaj delate to, kar delate, kaj je vaše poslanstvo? Morda vam bodo odgovori na ta kompleksna vprašanja pomagali uvideti smisel učenja, ki bo enkrat z zamikom prineslo res zadovoljujoče rezultate. Ugotavljam namreč, da pogosto sploh ni problem v tem, da se ne znamo učiti, temveč v tem, da dvomimo vase, imamo negativna stališča do izobraževanja in do sebe nasploh.
Učimo se ves čas, vsako minuto in Descartesov rek bi lahko preoblikovali v »Učim se, torej sem«.
V blogu nisem uporabila virov.
Prihodnjič: Kako naj shujšam?